File:Matej Kolenc - Volga Volga in kolhozni muzikali.webm

Slovenščina: Film Volga Volga (1938) Grigorija Aleksandrova je ob izidu doživel velik uspeh pri občinstvu. A všeč ni bil le množicam, ampak tudi partijskemu vrhu. Volga Volga je bil namreč najljubši film Josipa Visarijonoviča Stalina!

Stalin naj bi si film Volga Volga ogledal več kot stokrat. Na pamet naj bi znal celoten dialog s pesmimi vred. Če je ta zgodba še pogojno verjetna, so ostale, ki jih navajajo v zvezi s filmom, povečini neresnične. Dve od teh nam bosta služili kot okvir za kratek oris značilnosti enega dela socrealistične filmske produkcije, žanra glasbene komedije oz. "kolhoznih muzikalov", katerih paradigmatski primer je prav film Volga Volga. Prva zgodba zadeva genezo naslova Volga Volga. Avtor naslova naj bi bil nihče drug kot Charlie Chaplin, s katerim sta se Eisenstein in Aleksandrov spoprijateljila med njunim bivanjem v ZDA. Chaplin naj bi Aleksandrovu v šali predlagal Volga Volga kot dober naslov med tem, ko sta veslala po zalivu San Francisca, Aleksandrov pa naj bi predlog vzel resno. Ko sta se Eisenstein in Aleksandrov leta 1932 na ukaz Moskve vrnila iz Amerike, je bila sovjetska filmska in umetnostna pokrajina radikalno drugačna. Ravno tega leta je socialistični realizem postal uradna doktrina Sovjetske zveze. Tako so morala umetnostna dela zadostiti štirim kriterijem: umetnost mora biti za delavstvo relevantna in razumljiva, prikazovati mora tipično vsakdanje življenje, reprezentacija mora biti realistična, sporočilo umetniških del pa naj bi podpiralo cilje države in partije. Ob tem je Stalin na področju filma sprožil še posebno iniciativo za oblikovanje nove, socrealistične komedije, ki bi se razlikovala od hollywoodskih (Salys: The Musical Comedy Films of Grigorii Aleksandrov; st. 21--25). To nalogo je izpolnil Aleksandrov s svojimi kolhoznimi muzikali, ki se po virih komičnosti in do neke mere tudi strukturi in tehnični dovršenosti ne razlikujejo prav veliko od hollywoodskih. Tako se v Volgi Volgi Strelka (igra jo Aleksandrova žena Ljubov Orlova, prva velika zvezda sovjetskega filma), kurirka z velikim glasbenim talentom, skupaj s tovariši s podeželja po Volgi odpravi v Moskvo na olimpijado amaterskih glasbenikov. Film je v osnovi komedija zmešnjav (zgodbo poganja zmeda glede avtorstva pesmi), polna slap-sticka in vizualnih gagov, ki se konča z velikim sklepnim songom. Posebnost kolhoznih muzikalov je v njihovi tematiki in politični osti, saj poveličujejo zmožnosti in uspehe običajnih ljudi, ki jih je omogočil nov družbeni red. V Volgi Volgi ta uspeh reprezentira novozgrajeni kanal Volga--Moskva z modernim pristaniščem. Liki v teku filmov realizirajo svoje do tedaj skrite potenciale, obenem pa se smešijo intelektualci, buržoazija, birokrati, ZDA... V teh filmih ni izdajalcev in drugih negativnih likov (Žižek: The Parallax View; st. 294--5), so le oportunisti, ki na koncu spoznajo svojo zmoto. Življenje je srečno, harmonično in vlada obilje. Pri čemer je potrebno pripomniti, da je glavnina teh filmov nastajala ravno v času Velike čistke. Če kolhozni muzikali ustrezajo socrealističnima kriterijema "ljudskosti" in "partijske linije", potem zagotovo ne zadostijo kriterijema "realističnosti" in "vsakdanjosti". Zgodba s katero bomo zaključili pravi, da naj bi se Stalin pogosto smejal Nikiti Hruščovu, ker naj bi bil ta podoben liku iz Volge Volge. V slavnem Skrivnem govoru (1956) je Hruščov, ki je po Stalinovi smrti "destaliniziral" Sovjetsko zvezo vključno s filmi (cenzorji so iz njih, tudi iz Volge Volge, izrezali vse podobe Stalina), prav nerealističnosti prikaza vsakdana v sovjetskih filmih pripisal delno odgovornost za "deviacije" stalinizma. Stalinova smrt tako označuje točko zatona kolhoznih muzikalov in liberalizacije sovjetske filmske produkcije.

Matej Kolenc

www.dpu.si